Elektroenergetsko omrežje je zasnovano tako, da mora v vsakem trenutku zagotavljati ravnovesje med proizvodnjo in porabo elektrike. V zadnjih letih se zaradi elektrifikacije ogrevanja, rasti števila sončnih elektrarn in povečane rabe električne energije v gospodinjstvih vedno bolj kaže, da največji izziv pogosto ni količina energije, temveč časovna porazdelitev porabe.
V tem kontekstu imajo hranilniki in pametno upravljanje porabe pomembno vlogo: pomagajo zmanjšati konice, uravnotežiti odjem in povečati zanesljivost delovanja omrežja.
Poraba elektrike ni enakomerna. Največja je zjutraj in zvečer (gospodinjska poraba) in ob nizkih temperaturah (toplotne črpalke, druge vrste električnega ogrevanja).
Omrežje mora biti prilagojeno na najvišje trenutke porabe, zato se sistemske težave običajno pojavijo v konicah, tudi če je letna poraba v povprečju relativno stabilna.
Ko govorimo o razbremenitvi omrežja, v resnici govorimo o treh glavnih učinkih:
Pri tem je pomembno ločiti med energijo (kWh) in močjo (kW) - omrežje praviloma ne “izpade” zaradi prevelike povprečne letne porabe, temveč zaradi prevelike sočasne moči.
Električni hranilnik si pogosto predstavljamo predvsem kot dodatno opremo k lastni sončni elektrarni. Vendar imajo hranilniki širši sistemski pomen, ker omogočajo poleg shranjevanja viškov proizvodnje iz sončne elektrarne in s tem večjo samooskrbo objektov tudi zmanjšanje oddaje energije v omrežje in zmanjšanje odjema v času konic.
V praksi baterija pomaga “zgladiti” konični profil porabe in proizvodnje: manj energije gre v omrežje sredi dneva, manj elektrike se iz omrežja črpa zvečer.
Pri hranilnikih in pametnem upravljanju je korist največja, kadar je znan profil porabe in tako pravilno dimenzioniran sistem, ter ustrezno krmiljenje z jasnim ciljem (večja samooskrba, manj konic, stabilnejše delovanje).
Največji učinek ima kombinacija tehnologije in pravilnega upravljanja. Omrežje lahko razbremenimo s prilagajanjem porabe, ki jo je mogoče časovno premakniti. Na primer:
Pametno krmiljenje pa lahko deluje:
Pomembno je, da se poraba ne optimizira samo za uporabnika, temveč tudi za stabilnejše delovanje omrežja.
Namesto iskanja ene univerzalne rešitve se v praksi kot najbolj stabilni izkažejo kombinirani sistemi, na primer sončna elektrarna s hranilnikom, biomasa za ogrevanje ali lokalna proizvodnja in poraba v okviru skupnosti.
Takšne kombinacije razpršijo proizvodnjo in s tem zmanjšujejo obremenitev energetskega sistema. Praviloma zmanjšujejo konice, povečujejo zanesljivost oskrbe in tudi izboljšajo ekonomsko smiselnost investicij.
Hranilniki in prilagajanje porabe so eden ključnih odgovorov na izzive sodobnega elektroenergetskega sistema. Ne zmanjšujejo le stroškov na ravni posameznega objekta, temveč pomagajo stabilizirati omrežje, zmanjšati konične obremenitve in omogočiti učinkovitejšo rabo obnovljivih virov energije.
Pri načrtovanju energetske prihodnosti bodo zato pomembni tako novi viri energije kot tudi sposobnost shranjevanja in upravljanja porabe.
